Transformers: Age of Extinction (2014)

Dovolj s Transformerji. Dejstvo, da še Michael Bay sprva ni hotel snemati filma, ampak je na to pristal le pod pogojem, da mu studio financira njegov osebni projekt Pain & Gain, nam pove vse, kar moramo vedeti o četrti inštalaciji brezglave akcijske franšize, ki na nesrečo gledalcev že pripravlja novo nadaljevanje.

Ehren Kruger je še enkrat več uspel ponuditi identični scenarij kot v prejšnjih poskusih, tokrat z novimi igralci. Da pa ne moremo reči, da se ne trudi, je možakar starim znancem Optimusu Primeu, Bumblebeeju in Ratchetu dodal še Dinobotse, stvaritelje avtobotov, ki so odločeni končati dobo Transformerjev.

In kako so v svoje vrste zvabili Marka Wahlberga? Preprosto, ponudili so mu 17 milijonov ameriških dolarjev obsežen honorar, ki je bil za dvakratnega nominiranca za oskarja kot češnja na torti, saj se fant očitno ne more sprijazniti s svojo starostjo, zatorej s svojimi vidno povečanimi bicepsi vztrajno sledi puhloglavim šovinističnim vlogam. Toda začetni del z njegovim odkritjem Optimusa Primea je dejansko še najboljši del te nekoherentne izgube časa. Ko se v sliko vmešajo zlobni predsedniki multinacionalnih podjetij, ki se na skritih sestankih menijo, kako prevzeti svet, takrat si gledalec poželi strel v glavo. Če mislite, da se bo zgodba razvila in vas čaka vsaj presenetljiv zaključek, potem si strel zaslužite.

Kaj je slabše kot slab film? Dolg slab film. Govorimo o 165 minutah trpljenja, ki vključuje brezosebnostne like, nadležne (ne)humorne enovrstičnice in nenehno posiljevanje gledalca s počasnimi posnetki transformacij avtobotov v jeklene konjičke. Da ne omenjam neskončnih eksplozij. Oh, eksplozije … Zakaj bi izgubljal besede. Vse skupaj enostavno izpade kot slab videospot.

Michael Bay je pred kratkim dejal, da ga negativne kritike ne motijo, važno je, da si film ogledamo. In imel je prav. Celovečerec je kljub 17-odstotnem deležu pozitivnih kritik na filmskem portalu Rotten Tomatoes v kinematografih kar štirikrat povrnil svoj vloženi proračun (slabih 900 milijonov ameriških dolarjev).

Michael Bay ni slab režiser. Tako, izrekel sem. Možakar se lahko pohvali s popolnoma solidno filmografijo, ki vključuje Bad Boys, Alcatraz, Armageddon, The Island, Pain & Gain, itd. V navedenih izdelkih lahko nedvomno prepoznamo določen režiserski slog, katerega središče je lahkotna akcija, toda podobnih režiserjev je na pretek. Na drugi strani pa se redko kdo izmed t. i. filmskih poznavalcev zaveda, da je za snemanje tako obsežnega projekta potrebno nemalo izkušenj in tehničnega režiserskega znanja. Odgovor ni zgolj računalniška tehnologija, zadevo je potrebno posneti. In tukaj nastopi Michael Bay, ki na tem področju nedvomno prekaša mnogo svojih vrstnikov. Kot kaže si je Bay svojo bazo nasprotnikov, ki njegovo ime uporabijo venomer, ko zagovarjajo abstraktno, filozofsko filmografijo, nabral prav s franšizo Transformers. Ta se z vsakim nadaljevanjem čedalje bolj pogreza v zemljo. Toda če tovrstni filmi služijo denar, čemu bi jo nehali odkopavati?

Torej če povzamemo; dolgo, dolgočasno in že videno. V primeru, da so vas prejšnji Transformers filmi navdušili, vas bo tudi Age of Exctinction, saj gre praktično za isti film. Edina odrešitev za mučno izkušnjo, ki jo film predstavlja, je CGI in izjemen zvok, ki hrumi skozi kinematografske zvočnike. Nekateri akcijski prizori so na velikem platnu resda vredni ogleda, a na drugi strani imbecilski scenarij, poln dragih avtomobilov, seksistično brhkih deklet in stereotipnih prikazov neuničljivega, neustrašnega in trdoživega, a hkrati ljubečega ter nežnega rešitelja sveta v moški obliki pač ne.

IMDb

G. Jerman

Non-Stop (2014)

Akcijski film z Liamom Neesonom v glavni vlogi. Za ogled francosko-ameriškega celovečerca režiserja Jaumea Collet-Serraja (Orphan, Unknown) Non-Stop ne potrebujete vedeti ničesar drugega. 61-letni Američan, ki si je danes globalno prepoznavno ime zgradil s historičnimi dramami, kot so The Mission, Schindler’s List, Michael Collins in Les Misérables, mora biti previden, kajti svojo filmsko jesen se je očitno odločil nameniti tretjerazrednemu žanru. Clash of Titans, The A-Team, Unknown, Battleship, The Grey, Taken, itd. Seznam je enostavno predolg in za igralca njegovega kova neprimeren.

Deset tisoč metrov nad Atlantikov na letalu proti Londonu zvezni agent Bill Marks, dodeljen za varnost potnikov, po zavarovani liniji prejme skrb vzbujajoče sporočilo. Če ugrabitelju na račun ne nakaže 150 milijonov ameriških dolarjev, bo vsakih 20 minut umrl eden izmed potnikov na letalu. Kdo je nedolžen? Kdo pošilja sporočila? Kdo bo umrl naslednji?

Vem, zadeva zveni prežvečeno, toda v resnici Non-Stop dejansko predstavlja nonstop akcijo, nonstop miselne igrice in nonstop zabavo. »Sit back, relax, and enjoy the ride,« izreče eden izmed potnikov, kar je pravzaprav popoln opis filma, ki je od kritikov prejel precej mešane odzive. In to upravičeno, saj vsebuje kar kopico scenarističnih nesmislov in pretiravanj, klišejsko moralistično predavanje, splet ciničnih enovrstičnic in romantični zaplet.

Scenarij je spodobno inteligenten, da nas pusti v ugibanju in teoretiziranju, kdo bi lahko bil morilec, ne manjka pa tudi preobratov in zapletov. Ti bolj kot ne škodijo filmski celoti, a vseeno poskrbijo za razburljivo vožnjo. Reakcije in dejanja glavnih akterjev so v veliki meri razumevajoča, smiselna in pričakovana. Težavna je predvsem druga polovica sicer 1 uro in 46 minut dolgega poleta, ki s CGI spektaklom in posiljenim razodetjem motivov glavnega junaka dodobra podre do tedaj zgrajeno.

Podzgodbe o njegovi hčerki, težavah v življenju in utapljanju skrbi v alkoholu so vpeljane amatersko. Ustvarjalci več kot očitno niso vedeli, kako liku dodati še kako potrebno globino, zato je vse skupaj nametano na sam začetek filma v treh kratkih prizorih, ki s svojo očitnostjo kar kričijo na gledalce in hkrati podcenjujejo njihov inteligenčni kvocient.

Kar se tiče igralske zasedbe, imam tri pripombe. Prvič, prispevek Julianne Moore je sila nadomestljiv. Eno veliko ime je dovolj za Non-Stop. Drugič, zakaj v brezpomenski stranski vlogi vidimo novopečeno oskarjevko Lupito Nyong’o? Zato, ker tja spada. Ne trdim, da si nagrade ni zaslužila, toda punca ni prav noben igralski presežek. Tretjič, ko imaš na eni strani Liama Nessona, si ta zasluži karakterno sebi doraslega nasprotnika. Ni ga heroja brez podleža.

Sedaj pa k pozitivnim aspektom. Glede na enovit prostor dogajanja je ustvarjalce čakala kar težka naloga, kako obdržati pozornost gledalcev. Pri tem jim je pomagala pretkana vpeljava grafične podobe sporočil ugrabitelja, iznajdljivo delo kamere, ki skorajda ne ponudi dveh enakih kadrov in glasbena spremljava, ki dodobra podpre videno na platnu, a hkrati ne skače v ospredje s pretirano melodramatično orkestralno skladbo.

Najboljša kvaliteta filma Non-Stop je njegova kratkočastnost in brezskrbnost. Resda ne bo ostal z vami še mesece po ogledu, je pa zato prava izbira za preživljanje časa ob slabem vremenu. In čeravno v svojem trupu letala napravi kar nekaj scenarističnih lukenj, na koncu vendarle varno pristane. No, pa sem izdal.

IMDb

G. Jerman

Prisoners (2013)

Čisto običajen dan. Družina Dover se nameni čez cesto k družinskim prijateljem na kosilo. Medtem ko odrasli počivajo, se šestletna hčerka Anna in njena prijateljica Joy odpravita v sosednjo hišo iskat izgubljeno piščalko. A dekleti se nikoli ne vrneta. Člani v histeriji preiskujejo ulico v upanju, da bi se angelsko nedolžna obrazca le pojavila izza naslednjega vogala. Minute se obračajo v ure in norija narašča, edina sled ostaja malo prej opažen parkiran avtodom. Policija z vsemi razpoložljivimi sredstvi zaman išče storilca, zato se Keller odloči pravico vzeti v svoje roke. Kako daleč bo šel, da bi rešil uganko in obvaroval svojo družino?

Prisoners poleg zlovešče atmosfere, inteligentnega scenarija in udarne glasbene spremljave temelji na igri Hugha Jackmana, Jakea Gyllenhaala in Paula Dana. Terrence Howard in Viola Davis sta prav tako odlična, a ju filmski kolegi enostavno zasenčijo. Gyllenhall tokrat ponese stransko vlogo v nove višave; detektiv, ki je načet z notranjimi demoni in strahovi, nikoli dejansko ne predstavi svojega ozadja, ampak subtilno nakaže vse spodletele poskuse in grozote psihološko naporne službe ter osebne frustracije – bodite pozorni na mežikanje z očmi.

Talent Jackmana je najbolj opazen v čustveno intenzivnih prizorih (pogovor z detektivom, mučenje Alexa), njegov lik pa je še psoebej interesanten, saj prestavlja prav vsakega izmed nas in ponudi vprašanje, kaj bi v tem primeru storil jaz. Pretkano umeščeni namigi o njegovi osebnosti, katere razvoj je središče filma, so za filmske sladokusce prava poslastica (npr. opozarjanje hčerke, naj se izogiba kleti, kjer ima pripravljeno zalogo za naravno katastrofo). Paul Dano je eden izmed največjih draguljev današnje mlajše filmske generacije. Najbolj blesti v stranskih vlogah, kjer ima več umetniške svobode, dela pa se loteva z vnemo in osebnim interesom, kar se odraža pri njegovi raznoliki izbiri karakterjev. Kljub temu, da spregovori najmanj besed, je njegova predstava najmočnejša.     

Naslednji del je precej obsežen in vsebuje informacije, ki lahko gledalcu, ki si filma še ni ogledal, izdajo pomembne aspekte filma in mu pokvarijo užitek gledanja, namenjen pa je k dodatnemu razmišljanju o videnem. Prisoners je največ kritik prejel na račun neodgovorjenih vprašanj, te pa so seveda popolnoma neupravičene, saj film pojasni vse okoliščine, dogodke in dialoge, ki to zahtevajo. Noben prizor ni odveč, vsaka sekvenca ima svoj pomen, pa čeprav se sprva zdi morda nejasna. In ravno zaradi podzgodb, sestavljene narative in misterioznosti nekaterih prizorov Prisoners pridobi na svoji bogatosti, ki ga dvigne v sam vrh letošnjih cineastičnih izdelkov. 

Obiščimo nekatere najbolj problematične dele zgodbe. Vloga Boba Taylor ni namenjena sama sebi; Bob je bil kot deček ugrabljen s strani Holly in njenega moža. Ta usoda je doletela tudi Alexa (oziroma Barryja), a sta se versko fanatična zakonca le-tega odločila obdržati – po vsej verjetnosti zaradi njegove mentalne zaostalosti. Ko je policija raziskovala Taylorjevo hišo, so našli knjigo labirintov »The Invisible Man«. To knjigo je Holyjin mož (z njo je bil obseden) dajal ugrabljenim otrokom. Če so uspeli rešiti vse labirinte, so se lahko vrnili domov, toda zadnji labirint je bil namenoma nerešljiv.

Taylor je sicer uspel pobegniti iz ujetništva, a je zaradi zlorabe in omame pozabil grozovito izkušnjo – vse, razen labirintov. Traumatiziran in nezmožen živeti v resničnem svetu je prepričan, da ga je ugrabil »The Invisible Man« in tako postane zapornik svojega lastnega uma. Zato ga vidimo vdreti v hišo ugrabljenih deklet, kjer ukrade nekaj oblačil. Po korakih zamegljenih spominov skuša odkriti, kaj se mu je zgodilo, in če bi le uspel rešiti tisti zadnji labirint, bi končno postal svoboden.

Alex na drugi strani je zaradi svoje mentalne zaostalosti  sprejel življenje s Holly, in čeprav je na neki ravni verjetno vedel, kaj se dogaja, se »krušnim staršem« enostavno ni mogel upreti. Alex ni pomagal Holly in je bil nedolžen, več kot to, punčkama je hotel celo pomagati (Kellerju pove, da sta jokali šele, ko je on odšel). Prav tako dvomim, da je bil on tisti, ki je bil na začetku filma v avtodomu. Zaradi svoje zaostalosti sploh ni znal dobro voziti avtodoma, kar pojasni tudi prizor, kjer ob reagiranju policije v paniki in pod vplivom strahu avtodom zapelje naravnost v drevje. Alex resda ni bil uravnovešen človek, kar lepo nakazuje prizor, kjer na krut način umiri psa, a je bil dobrega srca. Omenjeni prizor je umeščen, da zavede gledalca in da nakaže nepredvidljivost njegove narave.

Podzgodba z duhovnikom prikazuje posledice spovedi Hollyjinega moža, ki prizna, da sta ugrabila in umorila več kot petnajst otrok, da ne čuti obžalovanja in da bo moril še naprej. Duhovnik ga je v svoji moralni raztrganosti zvabil k sebi, ga napadel in pustil umreti v kleti. Dejanje nosi posebno težo, saj je bil duhovnik zabeležen v registru spolnih iztirjencev, a je do svoje žrtve čutil takšen prezir, da je zagrešil najbolj temačen zločin.

Kače so le še eden izmed delnih spomin Taylorja; otroci so bili zaprti pod zemljo, tam pa so bile kače (Holly pove, da se Alex prav tako boji kač). Rdeča piščalka v jami v zaključku ni bila od bivše žrtev, temveč sta jo tam pustili Anna in Joy. Njen namen (poleg pomoči pri končni rešitvi Kellerja) je enostaven; dekleti sta odšli naravnost v hišo, nekdo ju je ugrabil namerno. Razlog, zakaj policija ni raziskovala izginotja Alexa, je dejstvo, da Holly izginotja dalj časa sploh ni prijavila. Poleg tega niso imeli nobenih dokazov, da bi lahko bil storilec Keller. Brez žrtve ni storilca. Joy v bolnišnici pove, da je bil Keller zraven, ko je bila ugrabljena. Zopet sta prisotna dva namena; beganje gledalca (vpletenost Kellerja) in namig na vprašanje, kdo je pravi ugrabitelj. Keller ob soočenju s Holly ni reagiral prej, ker ni bil popolnoma prepričan o njeni krivdi, vsekakor pa ni misli, da ga bo le-ta hladnokrvno napadla prva. Konec je odprt namenoma, a zdi se mi samorazlagalno, da Loki sprva reši Alexa, nato pa odkrije še Kellerja.

V vsakem izmed nas se globoko spodaj v potlačeni podzavesti skriva resnični jaz, katerega meje so lahko brutalno »nečloveške«. Ljudi pošasti je režiser Denis Villeneuve prikazal že v filmu Incendies, sedaj pa je tematiko prenesel še na temačno kriminalko Prisoners, kjer so načeta vprašanja o moralnosti, nasilni naravi človeka in ljubezni do družine. Ali Bog res oprosti vse grehe? Obstaja odrešitev za morilca otrok? Navsezadnje smo vsi oblikovani po Njegovi podobi, kajne? Frantična drama Prisoners vas naravnost posrka v svojo zgodbo, kjer skupaj z osrednjimi liki skušate povezati sledi ter razvozlati uganko, in če vam uspe, potem ste našli pot iz labirinta.

IMDb

G. Jerman

Pacific Rim (2013)

Kaj morate vedeti o najnovejšem »blockbusterju« režiserja Guillerma del Tora, Pacific Rim? Popolnoma nič! Vse, kar morate storiti, je udobno se namestiti in uživati v kolosalni bitki strojev proti pošastim. Udarci bodo padali, tla se bodo tresla, mesta bodo porušena, svet bo uničen, a »Jaeger« bo preživel!

»At the edge of our hope, at the end of our time, we have chosen not only to believe in ourselves, but in each other. Today there is not a man nor woman in here that shall stand alone. Not today. Today we face the monsters that are at our door and bring the fight to them. Today, we are cancelling the apocalypse!«

Pacific Rim je znanstvenofantastična pustolovščina, v kateri nastopajo Charlie Hunnam, Idris Elba, Rinko Kikuchi, Charlie Day in kot običajno za Del Tora – Ron Perlman. Režiserski »bik« se je v svoji karieri preizkusil že v kar nekaj različnih filmskih žanrih; začel je s skrivnostnima trilerjema Cronos in Mimic, nadaljeval s srhljivo dramo The Devil’s Backbone, se nato podal v akcijske vode s pustolovščinami Blade II, Hellboy in The Golden Army, zaključil pa z vojno dramo postavljeno v magični svet domišljije Pan’s Labyrinth. Kar je skupnega vsem tem izdelkom, je žanr znanstvene fantastike, zato ni nič čudnega, da Guillermo tudi tokrat zapostavi ovire realnega sveta in raje predstavi nadrealistično vizualno poslastico, ki pa je vseeno polna čustev in globine.

Zgodba je postavljena v tretje desetletje 21. stoletja; Zemlja je v vojni z izvenzemeljskimi stvori imenovanimi »Kaiju«, ki se v naš svet prikradejo ne iz vesolja, temveč izpod Pacifika prek interdimenzionalnega portala. Za boj proti pošastim je svoje pošasti imenovane »Jaeger« ustvaril tudi človek. Gigantske humanoidne mehanizme vodita dva med seboj povezana pilota/borca s pomočjo skupnega nevronskega mostu, tukaj pa nastopi Raleigh Becket, ki ga po zaprtju poskusnega programa pokličejo na še zadnjo bitko, še zadnji poskus v boju s prikaznimi in še zadnjo možnost za preživetje človeštva.

Preprost, a učinkovit scenarij predstavi raznolike in karakterno dodelane like, ki v kombinaciji z akcijskimi prizori, ob kateri vam bo večkrat zastal dih, na platno prenese tudi določene ideje pozitivne sporočilnosti. Glede na film, ki večino časa prikazuje smrt in uničenje, je to več kot hvale vredno. Najbolj očitna izmed teh je realizacija pregovora »v slogi je moč«, ki kar bobni skozi celoten film. Od povezovanja prek nevronskega mostu oz. »drifta«, ob katerem si pilota delita medsebojne spomine in življenjska doživetja, pa do enotnega delovanja celotnega sveta za skupni namen; Pacific Rim uči, da moramo preskočiti vse ovire in držati skupaj, v dobrem in slabem. Ali živimo skupaj ali pa umremo sami. Vsi smo v istem stroju in iz manjših posameznih zmag sestavljamo boljši jutri.

Ustvarjenih je bilo priložnosti sto modelov pošasti in strojev, a je bilo v filmu prikazanih le delček izmed teh. Ustvarjalci so vsak teden volili svoje najljubše kandidate.

S prikazanim me je pozitivno presenetil Charlie Hunnam, ki ga pred tem nisem dobro poznal. 33-letni Britanec kar sije od igralskega potenciala in čeravno ga ne vidim v vlogah akcijskega heroja, je pred njim še dolga in uspešna kariera. Na drugi strani pa je Idris Elba zgodba zase; energija, samozavest, izžarevajoča avtoriteta in moč pogleda so le nekateri izmed razlogov, zakaj je bil nekaj časa nazaj ravno Idris v ožjem izboru za novega Bonda. Konec koncev, zakaj pa ne …

Pacific Rim vsebuje kar nekaj oprijemajočih podzgodb, kot je na primer komični vložek dveh trčenih znanstvenikov ali poslovnež Hannibal Chau (Perlman), ki si je ime nadel po najljubši zgodovinski osebnosti in drugi najljubši sečuanski restavraciji v Brooklynu. Vse to seveda služi enemu samemu namenu – opomniti nas, da še vedno gledamo bitko tipa »slika pred vsebino« med stroji in pošastmi.

»We can either sit here and do nothing or grab those flare guns and do something really stupid.«

Ena izmed pošasti iz uvodne sekvence je dobila ime po Borisu »The Monster« Karloffu.

Film ne pretirava z idejo o premagovanju tujih vsiljivcev, temveč postavi pod vprašaj tudi naše ravnanje. Smo mi v čem boljši? Koliko vemo, smo lahko bili mi tisti, ki smo prvotno zavzeli njihovo ozemlje. Prikazana ni običajna »good guys vs. bad guys« premisa, ampak zgolj človeški odpor, kako se spopadamo s tragedijo (prizor punčke sredi uničenega mesta je naravnost grozljiv) in kaj smo za skupno dobro pripravljeni žrtvovati.

Če komu koncept, ki na papirju zveni popolnoma trapasto, uspe pretvoriti v izvrsten film, je to Guillermu del Toru. Ta si je zastavil posneti »barvito pustolovščino, polno akcije prepredene s sofisticiranim humorjem, ki bo zadostila okus tako mlajšega kot bolj zrelega gledalca«, kar mu je s projektom Pacific Rim nedvomno uspelo. Film vreden nakupa novega hišnega kina in prepira s sosedi glede glasnosti je najboljši »blockbuster« leta in bo to čast brez dvoma tudi zadržal. Za zaključek pa me samo še zanima: »Where is my GODDAMN shoe?«

imdb

G. Jerman

+1 (2013)

Prav ste prebrali – to je naslov najnovejšega izdelka grškega režiserja Dennisa Iliadisa (The Last House on the Left). Besedo “izdelek” uporabljam namenoma, saj je filmu +1 skorajda nemogoče določiti žanr. Je to najstniška komedija? Epistemološka drama? Znanstvenofantastični triler? Je sploh važno?

Zgodba sledi trem prijateljem, ki se udeležijo zabave poletja, a se njihov večer kaj hitro spremeni v pravo zmešnjavo, ko med zbrano druščino zagledajo svoje dvojnike. To na kocko postavi ne le njihovo prijateljstvo, temveč tudi njihova življenja.

Mešanica filmov Project X in Invasion of the Body Snatchers se poigra z idejo o potovanju skozi čas in jo preobrazi v samosvojo različico enega od paralelnih svetov, ki nas obdajajo (če sprejmete premiso zakonov kvantne fizike). Osvežujoče inovativen pogled na rahlo obrabljeno tematiko nam prikaže kako lahko zamah metuljevih kril premika gore, šibak vetrič ruši zidove in že posamezna beseda vpliva na popolnoma drugačen razplet celotnega življenja. Za dober film je lahko dovolj že samcata iskrica genialnosti – brez več milijonske produkcije, pretirane uporabe CGI in znanih obrazov, ki se porazgubijo v nepotrebnem akcijskem spektaklu. Ne, dovolj je samo ena provokativna ideja; bi storili moralno pokvarjeno stvar v preteklosti, da bi vplivali na srečen razplet v sedanjosti?

V stvaritvi +1 vsi elementi deluje zelo usklajeno; humor je prisoten ravno v pravšnji meri, scenarij je izredno tekoč in zavzemajoč, glasbena spremljava je v skladu z videnim, napetost dogajanja pa gledalca pospremi vse do konca ogleda. Posebni efekti so resda nizkoproračunski, a niso središče zgodbe, zatorej je omenjena pomanjkljivost zanemarljiva; igralska zasedba še zdaleč ni vrhunska, a vseeno pripelje film od začetka do konca brez večjih spodrsljajev; osrednja zgodba pa malce trpi za pomanjkanjem akcijske razburljivosti, a ji na pomoč priskoči nekaj zabavnih podzapletov, ki predstavijo kopico osebnostno raznolikih likov in malce golote, ki je, roko na srce, vedno dobrodošla.

Si drugačna oseba, kot pred eno uro? +1 išče odgovor tudi na to vprašanje, ki se še posebno rado pojavi v najstniških letih; pozabite hormone, mogoče so vsega krivi kloni, ki prevzamejo naše telo. Med drugim so obiskane teme časovni kontinium, smiselnost popijančevanja in žurologije, čredni nagon najstnikov, želja po sprejetju in unikatnost človeškega bitja. Noviteta filma leži tudi v antijunaku, ki tekom zgodbe podleže svojim sebičnim motivom, na koncu pa je za vse skupaj še nagrajen.

Za konec naj povem, da +1 večini gledalcev ne bo pretirano všeč. Na to navsezadnje opominja že absurdno nizka imdb ocena, razlog za katero je po mojem mnenju ravno žanrsko nikogaršnja zemlja filma. Toda, gledano iz drugega zornega kota, je ta raznolikost žanrskih tonov pravzaprav posebnost filma, ki mu doda dobršno mero nepredvidljivosti in ga povzdigne na nivo “prekleto” dobre zabave.

Predlagam, da si ga ogledate predvsem odprte glave in z namenom kratkočasenja. V slednjem primeru vam zagotavljam, da ne boste razočarani.

imdb

G. Jerman

Elysium (2013)

Zgodba se dogaja leta 2154; Zemlja je postala osiromašeno zatočišče za revne in šibke, medtem ko se bogati bohotijo na oddaljenem vesoljskem pristanišču Elysium, kjer vladata neomajna tehnologija in večno življenje. Bivši kriminalec Max, fizični delavec v tovarni robotov, si za vsako ceno želi priti na Elysium, kjer ga čaka zdravilo za izpostavljenost smrtonosni dozi radiacije, ki mu pusti zgolj pet dni življenja.

Režiser in scenarist Neill Blomkamp, ki je pred nekaj leti znanstvenofantastični svet obnorel s filmom District 9, je tudi tokrat ustvaril vizionarsko delo, ki je kljub svojemu akcijskemu duhu prepredeno s filozofskimi in eksistencialistično-političnimi motivi kot so večno življenje, svet v rokah elite in najboljši družbeni sistem politike ter vladanja.

Pozitivno kritiko moram nameniti inovativni režiji Blomkampa, ki me je razveselil z neuporabo tehnološkega presežka in enotnih oblek na futuristični Zemlji. Ravno nasprotno, zgodba je postavljena tako daleč v prihodnost, da se je človeštvo pravzaprav vrnilo na začetek časovnega kroga, razvoj je prispel do kritične točke, tehnologija se je izničila in zopet je prevladalo delo človeka. Vizualna podoba filma je navdušujoča, zgodba je v omenjenem kontekstu (kjer zakoni fizike pogosto odpadejo) popolnoma oprijemljiva in glasbena spremljava sovpada odlično.

Elysium se lahko pohvali tudi z odličnimi igralskimi predstavami. V glavni vlogi blesti Matt Damon, ki je v prvotno dokaj šablonski lik zlil ves svoj igralski talent, mu dodal globino in čustva, ter še enkrat več dokazal, da je igralec z izjemno širokim razponom. Najsi bodi komedija, grozljivka ali akcijski triler, Matt Damon to zmore.

Prava zvezda filma pa je Sharlto Copley, južnoafriški igralec, ki je svoje ime svetu predstavil prav s filmom District 9. Copleyjeva fantastičnost leži v njegovi mitološki pojavi, neusmiljeni surovosti, prefinjeni prostaškosti, sadističnem pomanjkanju sočutja in bizarno-komičnem naglasu, ki ga naredi za enega bolj posrečenih zlobnežev zadnjih nekaj let. Odlično delo opravita tudi Jodie Foster, feministična ministrica domovinske varnosti, in William Fichtner, ki je na žalost v scenarij umeščen zgolj zaradi osnovnega zapleta.

Elysium ni brez napak. Daleč od tega, a govorimo o filmskih nevšečnostih, ki so v mejah sprejemljivosti. Vprašanja kot so; kje so vsi ljudje na Elysiumu, zakaj je le-ta skorajda brez vojaške obrambe, zakaj bogata elita ne uniči ostale tehnologije na Zemlji, filmu resda pustijo grenak priokus, a vseeno ne oslabijo njegove celote. Omenjene scenaristične luknje so bolj kot ne posledica relativno kratke minutaže filma, ki prav tako vodi v nekoliko prisiljen konec. Resda ironično, toda znanstvena fantazija mora biti realistična in Elysium to na koncu dneva doseže. Vsebuje ravno pravšnjo količino akcije, osredotoči pa se tudi na socialno-psihološko ozadje glavnih likov, kar ga vzdigne nad večino letošnjih hollywoodskih poskusov v tem podcenjenem žanru.

Elysium ni samo tipični akcijski spektakel, saj ga spremlja močan satiričen ton. Med drugim načne moralne dileme, ki vlečejo vzporednice predvsem z ameriško ideologijo, medicinsko oskrbo, avtoriteto vlade in vojske, nesorazmerno razdelitvijo kapitala, razkrojem družbenih vrednot, revščino in bitko za delom. Film hkrati na pronicljiv način kritizira tudi različne družbene sisteme in oblike vladanja; kapitalizem vodi v samouničenje, življenje na futuristični Zemlji ponekod spominja na nacistično Nemčijo, drugod popolno anarhijo, Elysiumu vlada oligarhija, na koncu filma pa se vse skupaj srečno zaključi s komunizmom.

Elysium je nadpovprečen izdelek filmske industrije in čeravno tematsko ne odkrije tople vode, je vseeno eden boljših filmov letošnjega leta, s katerim se je Neil Blomkamp dokončno otresel statusa muhe enodnevnice in se utrdil kot režiser, poln kreativnosti in domišljije. Komaj čakam, s čim nam bo postregel naslednjič.

imdb

G. Jerman

World War Z (2013)

World War Z naj bi bil film o epski epidemiji zombijev, ki temelji na istoimenskem romanu Maxa Brooksa, v resnici pa je le še en povprečen poskus hollywoodskega prilagajanja širokemu občinstvu, ki na koncu dneva mizerno spodleti.

Bivši uslužbenec Združenih narodov Gerry mora po izbruhu neznanega virusa, ki spreminja običajne ljudi v krvoločne plenilce, zapustiti idilično družinsko življenje in se vrniti v svet specialnih sil, da bi odkril izvor okužbe, s čimer ne bi rešil le svoje družine, temveč celoten svet.

Prva stvar, ki jo moram omeniti – zombiji brez krvi? Ne, hvala. WWZ je z oznako PG-13 zadovoljil studijski zahtevi, s tem pa si je nekoliko ironično zapečatil tudi usodo. Eden izmed najbolj nekrvavih, nebrutalnih in neekscesnih izdelkov zadnjih let, ki temelji na sila originalni temeljni ideji, je popolna realizacija Murphyjevega zakona in samo še čakamo lahko, da ustvarjalci napovejo njegovo nadaljevanje, ki bi nosilo naslov World War Z: The Return of the Nonviolent Zombies.

Scenarij je raztresen in površen, kemija med igralci je bolj mrtva od samih zombijev, glasbena sprememba ni vredna omembe in po resnici povedano je edina svetla točka filma nekaj akcijskih prizorov in solidna predstava Brada Pitta. In ko smo že pri akciji, elementu, na katerem temelji celoten film – kam je izginila uvodna besedica iz naslova?  Kakšna »svetovna« vojna neki? Pustimo ob strani knjigo, ki sodeč po internetnih kritikah suvereno presega kinematografski izdelek, WWZ ne predstavi nobene globalne ravni dogajanja, akcijske prizore omeji na eno mesto (Jeruzalem), zgodbe ne umesti v politično-socialni kontekst in ne izraža nikakršnih etičnih ali moralnih dilem preprostega človeka, ki je v filmu uporabljen zgolj kot računalniška simulacija brezizrazne in pogrešljive žrtve neumorne horde živih mrtvecev.

Slednji naj bi v gledalcu vzbudili strah in trepet, namesto tega pa si ob njihovem šklepetanju z zobmi in gibanju, ki spominja na epileptični napad, ne moremo pomagati, da se ne bi porogljivo nasmejali. Poleg nekaterih izjem, kjer letijo preko sten, tečejo z neverjetno hitrostjo in gradijo »človeški« zid, so krvoločneži le blede kopije njihovih predhodnikov (Night of the Living Dead, 28 Days Later…, Dawn of the Dead, [Rec], The Walking Dead). In ko že mislimo, da zgodba ne more postati bolj plehka (upokojeni agent se vrne za še zadnje delo, s katerim bo rešil svet), nas film zadnjih štirideset minut postavi v omejeno zgradbo Svetovne zdravstvene organizacije, ki popolnoma ukine posebne učinke, prekine tok filma, izniči ustvarjeni suspenz in nas uspava v svoji patetičnosti.

Zdaj, ko sem dodobra popljuval najnovejši izdelek drugače uspešnega režiserja Marca Forsterja (Monster’s Ball, Finding Neverland, Quantum of Solace, Machine Gun Preacher) naj povem, da WWZ vseeno delno zadane svojo tarčo. Ponudi predvsem nenapornih 115 minut sproščene zabave, kar je po svoje tudi njegov namen. Škoda, saj bi lahko ob danem proračunu ustvarjalci iz projekta iztisnili precej več.

Vsak film si zasluži priložnost, četudi obravnava še tako obrabljeno tematiko. Idejo lahko prikažeš z drugačnega zornega kota, dodaš scenaristično noviteto, glasbeno in vizualno presežeš original itd. World War Z žal ne stori ničesar od omenjenega, njegova originalnost leži le v nadzvočni hitrosti zombijev, ki se izmenjuje z njihovim šestim čutom za smrtno obolele ljudi, katere prikladno pustijo živeti. Zombiji s srcem? Ne v tem življenju.  

imdb

G. Jerman

The Purge (2013)

ZDA, leto 2022. Kriminal in nezaposlenost še nikoli nista bila manjša in vse to po zaslugi novo sprejetega zakona, ki letno določa 12-urno obdobje, v katerem so zakoniti vsi zločini – vključno z umorom. V noči brez pravil in kazni so policija in bolnišnice nedosegljive, ljudje pa imajo priložnost sprostiti vse svoje življenjske frustracije in doživeti moralno »očiščenje«. James (Ethan Hawke), glava premožne družine Sandin in vodja podjetja z varnostnimi napravami, se s svojimi bližnjimi pripravlja na strahotno noč, v kateri na ulicah vladata kaos in anarhija. Ko se v hišo prismukneta hčerkin fant in neznanec v stiski, ki se ga usmili najmlajši otrok, bo družina morala sprejeti nekaj težkih odločitev, če bodo hoteli preživeti noč.

Ne zgodi se prav pogosto, da žanr grozljivke obišče inovativna in pronicljiva premisa, zato se le-ta pogosto obrača k pretiranemu nasilju, ekscesnemu prelivanju krvi, zatemnjenemu vzdušju in lažnim »boo!« trenutkom. Vseeno pa se vsake toliko časa najdejo primerki, ki se otresejo stereotipnosti in predvidljivosti ter raje predstavijo drzno, atraktivno in provokativno idejo. The Purge je malo tega in onega, saj predstavi fantastičen koncept, ki ga dopolni z neprepričljivo in s klišeji prepredeno zgodbo.

Državni praznik, ko lahko psihopati, sociopati, mazohisti in drugi sprevrženci delajo, kar jim srce poželi. Se želite znebiti vašega najhujšega sovražnika? To lahko storite brez težav, le nabrusite svojo sekiro in počakajte na »dan očiščenja«. Ta predstavlja varnostni ventil, legitimno katarzično tehniko sproščanja napetosti (dovoljeno je vse, kar v normalnem življenju ni). Skratka, iz sebe damo nasilje, da lahko potem živimo v iluziji človeškega nazora, ki pravi, da smo vsi ljudje v osnovi dobrega srca. Misel, da se nasilje skriva v vseh nas, je dovolj provokativna osnova za nastanek izstopajočega trilerja, a se The Purge kljub temu uspe pokopati kar sam z nekonsistentno režijo in scenarističnimi luknjami.

The Purge skuša vzpostaviti kritično distanco do družbe, v kateri živimo in ponuditi satirični komentar predvsem na problematiko neenakomerno razdeljenega kapitala, a filozofska vprašanja ne pridejo do izraza, saj jih zasenči butasta zgodba z butastimi liki, ki počnejo butaste stvari. Resnična škoda, saj so imeli ustvarjalci še dodano olajševalno okoliščino za nastanek kvalitetnega izdelka – Ethana Hawka. Dvakratni nominiranec za oskarja (Training Day, Before Sunset) je skozi svojo kariero pokazal izredno vsestranskost, kar zadnja leta potrjuje z izbiro vlog v temačnejšem žanru filmske industrije (Before the Devil Knows You’re Dead, The Woman in the Fifth, Daybreakers, Sinister).

The Purge v drugi polovici  pozornost preusmeri na lik Jamesa, ki po besedah scenarista predstavlja trenutno apatijo Amerike, in njegovo psihološko bitko med moralo ter željo po obrambi svojih bližnjih. Je mož, ki »očiščevanje« vneto podpira, a v njem ne sodeluje. Ko srd zakona občuti tudi njegova družina, se James sooči z notranjimi demoni, kar pripelje do silnega izpada jeze. Ko že vse kaže, da bomo v finalnem aktu spremljali krvavi pohod, ki bi pomenil njegovo dokončno spreobrnitev, nas po kratki akciji režiser še enkrat več razočara z antiklimaksom in prisiljenim hitrim koncem. Od množice podobnih scenarističnih nesmislov naj omenim samo še varnostni sistem družine Sandin, narejen specifično za »dan očiščenja«, saj je patetično nedodelan in absurdno neučinkovit, ter zaplet na začetku filma s hčerkinim fantom, ki je totalno zgrešen. Ne morem iz svoje kože in se vprašati, kaj bi bilo, če bi mu poskus umora dejansko uspel. Sledilo bi izjemno nerodnih naslednjih 12 ur.

Politična alegorija za ameriški sistem s sloganom »dežela svobodnih in dom revnih« predstavi pohvalno interesanten koncept za izhod iz krize. Ameriška družba se nahaja na razpotju. Bogati bodo še naprej bogateli, medtem ko bodo revni ostali revni, nekaj se bo enostavno moralo spremeniti. Film vidi rešitev v uvedbi letnega »očiščevanja«, ki je ekonomijo spravilo v zelene številke, pojasnjevanju, kako točno jim je to uspelo in na kakšen način se izniči kriminal ostalih 364 dni, pa se film seveda izogne.

The Purge bi označil kot akcijski triler, ki spodleti pri prenosu sporočilnosti o politični nemoralnosti, požrešnem kapitalizmu in družbeno-razrednem boju. Visoko-konceptualni izdelek z nizkim proračunom in še nižjo intelektualno substanco, narejen zgolj z namenom zaslužka (kot večina današnjih filmov), kar nam pove tudi dejstvo, da scenarist in režiser James DeMonaco že snema nadaljevanje in to še preden je prvi del dodobra zajel kinematografe. Gledalcu ne pusti prostora za presenečenja, ne ponudi oprijemljive napetosti in po resnici povedano je edino, kar ga naredi znosnega, njegova kratka minutaža. V teoriji zanimivo, v praksi pozabljivo.

imdb

G. Jerman

Killing Season (2013)

Kot opozorilo proti ogledu filma Killing Season so mi utripale kar tri rdeče luči. Prva izmed teh je režiser Mark Steven Johson, ki je odgovoren za skropucala kot so Daredevil, When in Rome in Ghost Rider, da ne omenjam scenarističnih poskusov Jack Frost in Elektra. Drugo prezrto opozorilo je dejstvo, da je Robert De Niro v glavni vlogi nadomestil Nicolasa Cagea (projekt je bil sprva mišljen kot nadaljevanje filma Face Off pod režisersko taktirko Johna McTiernana). Slavni nečak Francisa Forda Coppole bo očitno poslednji akt svoje kariere namenil akcijskim “flickom”, ki so že od začetka obsojeni na propad. Stolen, Drive, Angry, G-Force, Next, National Treasure in The Wicker Man so le nekateri naslovi, ki blatijo ugled nekoč zelo dostojnega in celo z oskarjem nagrajenega igralca. Tretji namig je zgrožen občutek ob ogledu trailerja in izbiri glavnih igralcev. 69-letni dedek De Niro in 59-letni kvazi Srb z umetno brado in presajenimi lasmi Travolta v boju ena na ena do smrti? Ne, hvala. Mar je res zmanjkalo dobrih vlog za prekaljene igralske mačke, ali pa sta kriva prepotentnost in dokazovanje moškega ega, ki prideta do izraza v izgubljenem boju s starostjo? Dejstvo je, da če prevoziš tri rdeče luči, slej ko prej pride do nesreče.

Zgodba sledi dvema veteranoma iz vojne v Bosni. Prek utrinkov iz preteklosti vidmo skupino srbskih vojakov, zajetih in ustreljenih en za drugim. Ena izmed žrtve je Emil Kovac (Travolta), moški s puško za njim pa Benjamin Ford (De Niro). Preselimo se v sedanjost, kjer 20 let starejši Ford v samoti neokrnjene narave celi vojne brazgotine in travme, ki so ga odtujile od lastne družine, po srečanju z neznancem v kapuci pa mora kaj hitro obuditi vojaško znanje in se soočiti s svojimi strahovi, tokrat v pravičnem boju mož na moža. Naj se lov začne!

Recimo le, da ne vidimo vsak dan filma, v katerem si Robert De Niro iz noge koplje šrapnel ali ustreli puščico skozi obraz Johna Travolte. Burleska Killing Season deluje, kot da so bili sodelujoči vsak v svojem filmu. Pustimo ob strani jokave posledice vojnih grozot, pristransko upodobitev Srbov v vojni za neodvisnost Bosne in Hercegovine (očitno je zmanjkalo Rusov in Korejcev) in ceneno poveličevanje ameriškega patriotizma, film je 80-minut trpljenja, a ne likov na filmskem platnu, temveč gledalca. Nešteto preobratov vlog mučitelja in mučenca (da ne omenjam razpleta filma) pospremljenih s psevdo-globokimi monologi o obžalovanju in maščevanju ne ponudi prav nobene mentalne stimulacije ali suspenza.

Killing Season si preostalo čast reši s čudovito kinematografijo, igro De Nira (v prizorih, kjer je osameli veteran in ne gorski bojevnik) in prav posrečeno kombinacijo vodilne melodije (“score”) ter glasbene uspešnice Johnnyja Casha »Don’t Take Your Guns to Town« (očitna referenca na sila podoben, a mnogo boljši izdelek režiserja Williama Friedkina, The Hunted iz leta 2003, ki ga v glavnih vlogah krasita Tommy Lee Jones in Benicio Del Toro).

Kamere letijo čez slapove in grebene, medtem se protagonista lomita in pretegujeta ob ridikuloznih prizorih tepeža, eden igralec bolj slaboten od drugega. Ton filma je na drugi strani smrtno resen, režiser pa želi v tem kaosu s pridihom vojne drame najti neko sporočilnost, ki se izgubi v nadrealizmu De Nira in Travolte kot možatih »rambo« tipa specialcev. Igra mačke z mišjo v Killing Season predstavlja spodbuden zaplet, a film spodleti, saj ni nič drugega, kot padanje v zasedo s slabim naglasom.

imdb

G. Jerman

Man of Steel (2013)

Kaj je blockbuster? V filmski industriji s takšno oznako označujemo filmske projekte, v katere je vloženega zelo veliko denarja, so medijsko izjemno izpostavljeni in kar je najpomembneje – prinašajo ogromne dobičke. Jekleni mož, čigar zgodba in lik sta presegla meje stripovskega izvora do te mere, da lahko govorimo o svetovnem kulturnem fenomenu, ima v luči tega izjemno veliko bazo navdušencev in predvsem zaslužkarski potencial. Režiser Zack Snyder (300, Watchmen) je ob tem dejstvu brez dvoma vedel, da bo moral izpolniti visoka pričakovanja. Pričakovanja, ki jih je vse do premiere še dodatno podpihovala obsežna reklamna kampanja, so spremljali tudi izvrstni napovedniki.

225-milijonski filmski podvig je že v otvoritvenem koncu tedna samo v ZDA pokril več kot polovico vložka. Iz finančnega vidika lahko govorimo o samih superlativih. K temu so veliko prispevala imena, ki so bila del produkcijskega procesa. Poleg poprej omenjenega režiserja bi omenil še Christopherja Nolana in Davida S. Goyerja, v največji meri pa je potrebno izpostaviti zvezdniški igralski kader: Henry Cavill, Russell Crowe, Michael Shannon, Kevin Costner, Diane Lane, Amy Adams, Lawrence Fishburne.

O jedru zgodbe ne bi izgubljal besed, bi pa rekel, da me je kar malce presenetilo, kolikšen delež filma je posvečen dogajanju na Supermanovem rodnemu planetu. Misel presenečenja skopni kaj hitro, saj v nadaljevanju postane jasno, da bi bilo zares škoda, če temu ne bi bilo tako. Dogajanje na Kriptonitu seveda povsem logično služi kot okvir zapleta in soočenja glavnih protagonistov, hkrati pa je nemara še nekoliko bolj pomembno, da je odličen vpogled v družbeno strukturo, tehnološko izjemno naprednih, toda civilizacijsko izživetih Kriptoncev.

Uvod zna biti tudi vir nekoliko bolj poglobljenega razmisleka, v povezavi z razumevanjem dejanj in motivacije glavnih antagonistov. Takšnih elementov, ki izvirajo večinoma iz dialogov in napeljujejo na razmislek bodisi o položaju človeka nasproti superiornejši rasi bodisi o položaju Supermana kot tujca, ni malo. In vendar se tovrstne misli vsled velike množice narativnih elementov, kar nekako porazgubijo. Na trenutke se namreč zdi, da si že tako ali tako časovno obsežen izdelek (143 minut) ne vzame dovolj časa za razvoj številnih aspektov in motivov v zgodbi, ki se jih tekom filma loteva kot po tekočem traku. Sicer so določeni scenaristični prijemi posrečeni, kot npr. preskakovanje med aktualnim dogajanjem in predstavitvijo Clarkovega odraščanja, in vendar se je težko otresti občutka, da so ideje in deli zgodbe kar malce preveč nametani in bi posledično bili lahko precej bolj dodelani, kar bi naredilo končni izdelek bolj koherenten.

To je v največji meri posledica režijske osredotočenosti na vizualno spektakularnost. Od propadajočega Kriptonita, čudovitih kadrov v vesolju pa vse do navdušujoče-uničujočega akcijskega dogajanja na Zemlji pravzaprav ni trenutka, ko bi se lahko gledalec v tem pogledu kakorkoli dolgočasil. In če je potrebno Snyderju karkoli priznati, je to prav njegov občutek za epskost, pompoznost in idealiziranje osrednjih akterjev. To v povezavi z impresivno fotografijo in izjemno zvočno podlago ponuja veliko nepozabnih in predvsem udarnih trenutkov. Hans Zimmer je vnovič dokazal svojo genialnost, s čimer bi se verjetno strinjal tudi legendarni John Williams. Na dnevnem redu ne manjka podirajočih se stolpnic, lastnoročnega demoliranja reaktivnih letal, trdih pristankov dva metra pod nivojem tal in prebijanja zvočnega zidu. Razsežnost spopada med Supermanom in njegovimi kriptonskimi rojaki je nekaj, kar si morate za najboljšo možno izkušnjo ogledati na velikem zaslonu.

Vizualnemu delu se ob bok zlahka postavi igralska zasedba. Russell Crowe je pričakovano odličen. V vlogi Jor-Ela bi po vsej verjetnosti v veliki večini primerov zasenčil glavnega igralca, čeravno se v vlogi Supermana ne bi znašel Henry Cavill. Britanski igralec, z neoporečnim ameriškim naglasom, je pravzaprav popoln izbor, saj si je po videnem v vlogi Supermana zares težko predstavljati kogarkoli drugega. Velik del vloge predstavlja videz igralca, pri čemer je težko oporekati trditvi, da Cavill malodane pooseblja lik. Seveda pa lep obraz in trd režim treninga ne bi bila dovolj, če bi ne bil tudi igralski vložek na enako visoki ravni. In tudi je. Ob tem pa je spodbudno, da je Michael Shannon v vlogi generala Zoda prav tako izjemen. Ima nekakšno kakovost, ki bi jo težko opredelili, vendar enostavno paše k vlogi. Povrhu vsega pa lepo ujame esenco glavnega antagonista, ki to ironično pravzaprav ni, saj kljub naši navezanosti na lastno vrsto, Zod povsem logično in neizogibno stremi po ohranitvi lastnega ljudstva, kar je še posebej opazno v odnosu s Kal-Elom. Omeniti velja tudi Antje Traue (Faora-Ul), ki daje moški kriptonski militaristični zasedbi drobec ženstvenosti. Saj ne, da bi bil njen lik zaradi tega biološkega razločka v boju kaj manj dominanten in suveren. Amy Adams je morda malce presentljiva izbira za vlogo Lois Lane, vendar ji karakter simpatične in samozavestne novinarke pristoji. Tudi ostalim, čeravno manjšim vlogam, ne bi mogel očitati ničesar.

Toda, ali see Supermanu zares uspe povzpeti v višave? V mnogih pogledih je odgovor pritrdilen, vseeno pa mu to ne uspe povsem. Glavni krivec za to niti ni zgodba sama po sebi, temveč strukturiranost dogajanja. Gledalec dobi občutek, da so imeli ustvarjalci kar nekako preveč idej, ki se jim s tako nezadržnim tempom niso zmogli dovolj posvetiti. Nianse in male finese pa so pogosto prav tisto, kar ločuje odlično od »zgolj« zelo dobrega. Človek se prav tako upravičeno vpraša, kako naprej? Drugi del je že napovedan, po vsej verjetnosti so ustvarjalci že od samega začetka imeli v mislih trilogijo. Poleg tega je v filmu prisotnih kar nekaj indicev, še posebej je izpostavljena določena oseba, kar poznavalcem Supermanovega izročila nikakor ne bo uspelo spregledati. In če je Nolan z akcijsko nekoliko podhranjenim Batman Begins postavil izjemno osnovo za nadaljevanje trilogije Dark Knight, se mi analogno gledano porajajo manjši dvomi. Kljub vsemu ima potencial, saj sta odsotnost kriptonita in svojstvenost interpretacije prav osvežujoča. Čas bo povedal svoje. Medtem se bodo na spletu zagotovo zvrstile številne teorije o antijunakih, ki bi utegnili nastopiti v nadaljevanjih.

Pa je Man of Steel kljub temu vreden svojega imena? Da, vsekakor. Po mojem mnenju gre za najboljši film o Supermanu do sedaj, kar mogoče niti ni tako zelo velik kompliment sam po sebi. Vseeno je nekoliko bolj pomembno, da gre za težko pričakovani reboot, ki bo v veliki meri zadovoljil povpraševanje po nepremagljivem, »vseameriškem« junaku. Spektakel z dobršno mero substance, ki ga krasi navdušujoča raba računalniško generiranih podob (CGI), odličen celostni izgled, ironičen občutek realističnosti in predvsem prepričljiva zasedba. Poleg vsega pa gre tudi za prvi pravi velikozaslonski prikaz opevane kolosalne moči Supermana. In verjemite mi, ko začnejo leteti udarci, je bolje, da jim niste na poti.

imdb

Lebi