Na novi spletni strani

29 Jul

Deseta umetnost od sedaj naprej na svoji lastni domeni. Poleg večje hitrosti in odzivnosti strani je nekoliko spremenjen tudi videz, predvsem pa smo izboljšali preglednost. Upamo, da Vam bo naša nova stran (še bolj) všeč.

NOVA POVEZAVA

Ekipa Desete umetnosti

Submarine (2010)

22 Jul

Filmski prvenec Richarda Ayoada (nominacija za BAFTO) ne govori o podmornicah, je pa zato delo, ki na svež način sooči partnerske odnose in notranja trenja (odraščajočih) posameznikov. Z izjemo lajt melodije je za soundtrack poskrbel Alex Turner, frontman skupine Arcitc Monkeys. To ni njuno prvo sodelovanje, saj je Ayoade, še najbolj poznan po vlogi v seriji The IT Crowd, režiral videospote za pesmi Fluorescent Adolescent, Crying Lightning in Cornerstone v letih, ko je MTV še spominjal na glasbeni program. V prvem videu spremljamo razgrajaškega klovna, v drugem Monkeysi plujejo na barčici, okrašeni z verigo lučk, v zadnjem pa se Turner v rdečem puloverju pred belo steno tri minute in pol spogleduje s kamero. Prvi vtis Ayoada. Malo drugačen, malo posmehljiv, malo dramatičen, hkrati pa presneto učinkovit.

submarine-4

Takšna je tudi filmska adaptacija istoimenskega romana J. Dunthorna (2008), ki govori o epizodi odraščanja skoraj 15-letnega Oliverja (Craig Roberts). Oliver Tate med šolskimi urami razmišlja o svoji smrti, med odmori poskuša povečati priljubljenost med sošolci, doma pa natančno spremlja intimo svojih staršev. Da že sedem mesecev nista seksala, ga zaskrbi še bolj, ko ugotovi, da je Graham (Paddy Considine), novi newagevski sosed nekdanji fant njegove mame (Sally Hawkins). Oče (Noah Taylor) je morski biolog, ki se sooča z depresijo in trpi v nerodnih družinskih dialogih. Oliver si na vse pretege želi otopliti domače odnose, hkrati pa postati »najboljši fant na svetu« svoji punci. Jordana (Yasmin Paige) nosi rdeč plašč, obožuje svojega psa in v skupnih trenutkih na Oliverjevih dlakah izživlja svoja piromanska nagnjenja.

submarine12

Liki bi se lahko hitro spremenili v enodimenzionalne karikature, vendar se večplastnost nakazuje skozi njihove, vsaj na prvi pogled, prevladujoče lastnosti. Oliver se izkaže za – skorajda že ljubko – pretencioznega, precej sebičnega in naivno zlobnega. Jordana je za strogim pažem, ki ga vztrajno tlači za ušesa, negotova kot vsak, ki čaka na rezultate materine operacije. Težko bi rekli, da se na osebe navežemo ali da z njimi sočustvujemo, igralci preveč dobro odsevajo resničnost v odtujenosti odnosov in sebičnosti človeške narave.

submarine-2

Ayoade je vse skupaj zavil v pronicljivo režijo z zanimivi prijemi kamere in preprosto, vendar zato toliko bolj učinkovito fotografijo (Erik Wilson). Klišejski elementi so tam zato, da se je iz njih ponorčeval – Oliver se nekoč znajde na plaži v zapuščeni kopalni kadi, kjer melodramatično strmi v prazno, spet drugič z Jordano stojita na mostu in pljuvata v reko. Turnerjeva glasba zgodbo, postavljeno v leto 1968, mehko zaokroži, dialogi pa so tako domišljeno duhoviti, da ne moti dejstvo, da bi jih takšne v resničnem življenju bilo potrebno iskati z lupo.

submarine123

Film ne ponudi odgovorov, niti ne postavi pravih vprašanj. Niso potrebna. Je stiliziran, deloma karikiran odsev sveta nekega najstnika, ki še mora ugotoviti, da je svet večji od njegovega majhnega mehurčka.

Toplo priporočeno za deževen dan skupaj s skodelico kakava.

IMDb

SG

Transformers: Age of Extinction (2014)

21 Jul

Dovolj s Transformerji. Dejstvo, da še Michael Bay sprva ni hotel snemati filma, ampak je na to pristal le pod pogojem, da mu studio financira njegov osebni projekt Pain & Gain, nam pove vse, kar moramo vedeti o četrti inštalaciji brezglave akcijske franšize, ki na nesrečo gledalcev že pripravlja novo nadaljevanje.

June 20th, 2014 @ 02:40:02

Ehren Kruger je še enkrat več uspel ponuditi identični scenarij kot v prejšnjih poskusih, tokrat z novimi igralci. Da pa ne moremo reči, da se ne trudi, je možakar starim znancem Optimusu Primeu, Bumblebeeju in Ratchetu dodal še Dinobotse, stvaritelje avtobotov, ki so odločeni končati dobo Transformerjev.

Transformers 4 Stills Of Mark Wahlberg Wallpapers

In kako so v svoje vrste zvabili Marka Wahlberga? Preprosto, ponudili so mu 17 milijonov ameriških dolarjev obsežen honorar, ki je bil za dvakratnega nominiranca za oskarja kot češnja na torti, saj se fant očitno ne more sprijazniti s svojo starostjo, zatorej s svojimi vidno povečanimi bicepsi vztrajno sledi puhloglavim šovinističnim vlogam. Toda začetni del z njegovim odkritjem Optimusa Primea je dejansko še najboljši del te nekoherentne izgube časa. Ko se v sliko vmešajo zlobni predsedniki multinacionalnih podjetij, ki se na skritih sestankih menijo, kako prevzeti svet, takrat si gledalec poželi strel v glavo. Če mislite, da se bo zgodba razvila in vas čaka vsaj presenetljiv zaključek, potem si strel zaslužite.

TRANSFORMERS: AGE OF EXTINCTION

Kaj je slabše kot slab film? Dolg slab film. Govorimo o 165 minutah trpljenja, ki vključuje brezosebnostne like, nadležne (ne)humorne enovrstičnice in nenehno posiljevanje gledalca s počasnimi posnetki transformacij avtobotov v jeklene konjičke. Da ne omenjam neskončnih eksplozij. Oh, eksplozije … Zakaj bi izgubljal besede. Vse skupaj enostavno izpade kot slab videospot.

TRANSFORMERS: AGE OF EXTINCTION

Michael Bay je pred kratkim dejal, da ga negativne kritike ne motijo, važno je, da si film ogledamo. In imel je prav. Celovečerec je kljub 17-odstotnem deležu pozitivnih kritik na filmskem portalu Rotten Tomatoes v kinematografih kar štirikrat povrnil svoj vloženi proračun (slabih 900 milijonov ameriških dolarjev).

Michael Bay ni slab režiser. Tako, izrekel sem. Možakar se lahko pohvali s popolnoma solidno filmografijo, ki vključuje Bad Boys, Alcatraz, Armageddon, The Island, Pain & Gain, itd. V navedenih izdelkih lahko nedvomno prepoznamo določen režiserski slog, katerega središče je lahkotna akcija, toda podobnih režiserjev je na pretek. Na drugi strani pa se redko kdo izmed t. i. filmskih poznavalcev zaveda, da je za snemanje tako obsežnega projekta potrebno nemalo izkušenj in tehničnega režiserskega znanja. Odgovor ni zgolj računalniška tehnologija, zadevo je potrebno posneti. In tukaj nastopi Michael Bay, ki na tem področju nedvomno prekaša mnogo svojih vrstnikov. Kot kaže si je Bay svojo bazo nasprotnikov, ki njegovo ime uporabijo venomer, ko zagovarjajo abstraktno, filozofsko filmografijo, nabral prav s franšizo Transformers. Ta se z vsakim nadaljevanjem čedalje bolj pogreza v zemljo. Toda če tovrstni filmi služijo denar, čemu bi jo nehali odkopavati?

Transformers 4 Age of Extinction IMAX Poster 2014 Wallpapers

Torej če povzamemo; dolgo, dolgočasno in že videno. V primeru, da so vas prejšnji Transformers filmi navdušili, vas bo tudi Age of Exctinction, saj gre praktično za isti film. Edina odrešitev za mučno izkušnjo, ki jo film predstavlja, je CGI in izjemen zvok, ki hrumi skozi kinematografske zvočnike. Nekateri akcijski prizori so na velikem platnu resda vredni ogleda, a na drugi strani imbecilski scenarij, poln dragih avtomobilov, seksistično brhkih deklet in stereotipnih prikazov neuničljivega, neustrašnega in trdoživega, a hkrati ljubečega ter nežnega rešitelja sveta v moški obliki pač ne.

IMDb

G. Jerman

The Graduate (1967)

18 Jul

Simon and Garfunkel. Sound of Silence. Dustin Hoffman. Uvod, ki ga ne preskočiš. Sveže pečeni diplomiranec se v času poletnih počitnic vrne domov. Nadvse uspešnega vsestranskega študenta in športnika seveda zelo nestrpno pričakujejo njegovi starši in znanci. Nasmeški, pohvale, trepljanje, v bližnjem kadru pa odsoten obraz Benjamina (Ben) Braddocka, ki bi najraje vsemu ušel. Razlog? Mladostniška negotovost in strah pred prihodnostjo. Univerzalna tema na eni, filmska klasika na drugi strani.

graduate_002pyxurz

Ben je preplašen, neodločen in neizkušen mladenič. Da bi bile stvari še bolj zakomplicirane, se zaplete s privlačno ženo očetovega poslovnega partnerja gospo Robinson (Anne Bancroft). Poletna romanca se obrne na glavo, ko se mladi Braddock zaljubi v njeno hčerko Elaine (Katharine Ross). Ta ga ob razodetju afere zavrne, vendar se Ben kljub nastali situaciji odloči slediti ljubezni.

Film iz leta 1967 – ki je prejel oskarja za režijo in bil nominiran še v šestih drugih kategorijah, da preostalih nominacij in prejetih nagrad (Zlati globus, BAFTA, Grammy, Laurel …) sploh ne omenjam – s svojo lahkotnostjo, sorodno tematiko in zapomnljivo naslovno pesmijo nekoliko spominja (oz. obratno) na prav tako odlični The Breakfast Club (1985). Enostavna zgodba ljubezni in vedno aktualne tematike mladostniškega strahu pred neznanko, ki ji pravimo življenje, sta čudovito združeni s pomočjo imenitne kamere, izstopajoče glavne vloge, učbeniške režije in popolne glasbene podlage.

primeira_noite1

Zares navdušujoči so prizori, ki na preprost, a še toliko bolj učinkovit način obravnavajo proces odraščanja ter z njim povezanih novih spoznanj in doživetij. Ko se Ben na željo staršev na eni izmed vrtnih zabavic oblečen v potapljaško opravo ob vzklikanju prisotnih potopi v bazen, le stežka ne občutimo njegove izgubljenosti in negotovosti. Pod gladino se kamera začne odmikati od Bena, ki povsem nepremično in odtujeno sloni v kotu bazena. S prispodobo neumeščenosti mladega Braddocka se režiser prav tako poigra, ko ta v hotelu pridrži vrata skupini starejših, še preden pa uspe vstopiti sam, mimo njega švigne še skupinica mladih. Podobnih domiselnih malenkosti, ki slikajo podobo mladega moškega na razpotju, ne manjka.

thegraduate4-e1268610974891

Dustin Hoffman se je z vlogo izstrelil v sfero najbolj obetavnih mladih filmskih igralcev. Užitek je gledati mladega Hoffmana, kako se tekom filma iz sprva negotovega in neizkušenega mladeniča postopoma spremeni v bolj samozavestnega in odločnega moškega. Obenem pa lahko gledalec uživa v čudoviti fotografiji, kadrih in dialogih, domiselnih prehodih med prizori in fantastično prilegajoči se spremljalni glasbi. Omeniti velja prizor, v katerem se Ben s svojo rdečo alfa romeo ob pesmi Scarborough fair poda v Berkeley, kjer želi znova osvojiti Elaine.

Graduate 9 End

Lahkotna prefinjenost, s katero režiser Mike Nichols vsebinsko poplesuje med brezbrižnimi in mladostno naivnimi odločitvami Bena ter na drugi strani njegovim neizbežnim soočanjem s posledicami svojih dejanj, daje filmu večen čar in aktualnost. Na eni strani svoboda, na drugi strani odgovornost. Draž in neizogibna minljivost tega prehodnega obdobja, ko je vse na dosegu, doseg prijema pa praviloma prekratek. Vse skupaj se idejno imenitno združi ob koncu, ko se po sklepnem dejanju mladostniškega upora in ljubezni ter začetni vzhičenosti v misli Bena in Elaine prikrade spoznanje neizogibnih posledic in korenitih sprememb. Življenje ju zapelje iz varnega pristana doma v negotovi svet odraslih, v ozadju pa se zopet zasliši pesem iz uvoda.

IMDb

Lebinger

Under the Skin (2013)

10 Jul

Film je veličasten medij, katerega pronicljivost in prepričljivost je med drugimi prepoznal in napovedal tudi Tolstoj. Ugotavljal je, da se bodo pisatelji le stežka spopadli z novim načinom podajanja zgodb in čustev, ki je zaradi vizualne komponente tako prepričljivo življenjski. Knjige so seveda še vedno zelo aktualne, a se v svoji izvedbi niso in roko na srce niti ne morejo bistveno spremeniti, medtem pa je film kot medij od svojih začetkov do danes doživel kar nekaj revolucij. Velikokrat lahko intelektualno delo izkusimo tako v eni kot tudi v drugi obliki, a vendar še vedno obstajajo knjige, ki veljajo kot težko prenosljive ali celo neprenosljive. Toda tudi to se spreminja. Režiserji in njihove ekipe so to s svojo spretnostjo in tehnično podkovanostjo ničkolikokrat dokazali. Ustvarjajo filmske ekvivalente, dopolnila, pogosto pa s svojo lastno interpretacijo književnega dela ustvarjajo nadgradnje primarnega izročila in nenazadnje tudi povsem svojstvene izdelke. Besede nadomeščajo kadri, opise čustev igra igralcev, oris dogajalnega prostora delo s kamero.

under-the-skin-wallpaper

Poraja se vprašanje, kako gledati na filme, ki so nastali na podlagi književne predloge? Enotnega odgovora ni, vseeno pa na film z vidika ocenjevanja moramo gledati kot na samostojen izdelek. Under the Skin temelji na nadrealistični noveli Michela Faberja iz leta 2000. Osnovna nit zgodbe je uporabljena kot izhodišče, režiser Jonathan Glazer in scenarist Walter Campbell pa nam ponudita svojo interpretacijo književne predloge.

Že iz uvodnega kadra je razvidno, da ne moremo govoriti o celovečercu, ki bi ga gledale in čislale široke množice gledalcev. Pa bi ga morale. Slišimo neartikulirane zvoke, zametke besed, hkrati pa spremljamo približujoče se leteče plovilo, ki se z optičnim trikom pretvori v človeško oko. Po eni strani so v enem samcatem prizoru v mali mehurček združeni nekateri največji trenutki filmske zgodovine, po drugi strani pa zveni vse skupaj sila čudno, tuje in na nek način spominja na nekaj, kar bi lahko pripisali značilnosti izvenzemljskega. In ravno slednje je osnovna premisa – prihod Nezemljanke (Scarlett Johannson). O njenem namenu nismo seznanjeni in ga tekom dogajanja šele spoznavamo. Rečeno površno Scarlett v vlogi vesoljske plenilke za lov izkorišča svoje ženske čare, ob tem spoznava človeško raso, svoji vrsti zagotavlja človeško meso ter tekom tega izkuša širok spekter zemeljskih čustev in občutenj. Plen so nekoliko ironično samski moški, s čimer je prst kritično prav gotovo uperjen proti šovinistično-patriarhalnemu odnosu in spolnemu nasilju nad ženskami.

Under-the-Skin-feat-Scarlett-Johansson

Potrebno je poudariti, da gre za vsebinsko nasičen izdelek, ki zahteva premislek in pozornost gledalca. Površje soslednih podob, v katere zremo, to tekom filma razodeva čedalje bolj jasno. Počasni kadri, polni tišine ali na drugi strani oglušujočega šuma se lahko zdijo dolgočasni, sploh če smo navezani na hitro dogajanje in pretirano pojasnjevanje vsebine s strani režiserjev. Odsotnost dialoga in podaljšani prizori navidez nepomembnih dejanj pa so pravzaprav nasprotje dolgočasja, saj gledalcu omogočajo, da sočasno ogreje svojo sivo domišlijo. Poligon za aktivacijo razuma je čudovit. Določeni prizori so prave male mojstrovine (plaža, moški s tumorji), še posebej pa ponekod izstopa mizanscena, ki pogosto stavi na minimalističnost, npr. prizori zapeljevanja ob črnem ozadju.

Seveda so nekatere tematike dovolj očitne, medtem ko je prepoznava določenih obstranskih sporočil stvar posameznika. Zna se zgoditi, da marsikdo ne bo opazil simbolike, referenc in filmografskih poklonov, vendar to navsezadnje niti ni bistveno. Podobne reči lahko zasledimo v mnogih filmih. Ne dodajajo k vrednosti, vendar niso nepotrebne, so nekakšen dodatek. V našem primeru so dodatek mojstrsko izpeljanem vpogledu v človeka in širše v družbo kot celoto skozi oči bolj objektivne Nezemljanke.

maxresdefault

Under the Skin bi lahko bil povprečen film, ki želi mimogrede povedati nekaj o naravi človeka. Razliko oziroma presežek režiser ustvari v izvedbi, pri čemer pretkano izkorišča moč filmskega medija. To mu uspe predvsem z izmenjavanjem med realističnim ter formalističnim načinom podajanja in oblikovanja vsebine. Na eni strani imamo posnetke običajnih ljudi ob vsakdanjih opravilih, na drugi pa stilizirane, pozornost vzbujajoče prizore, ki so kontrast resničnemu svetu ali bolje rečeno resničnostnemu slogu. Slednji so s pomočjo zgodbe, ki gradi na prihodu Nezemljanov, upravičeni in niso sami sebi namen. Režiser se elegantno drži nevidne razmejitvene točke, ki označuje prihod v sfero pretencioznosti. Domeno, v katero umetnik vede ali nehote zakoraka, ko želi pokazati več kot pa ima. Prav tako je posrečena uporaba različnih posnetkov ljudi neigralcev, ki jih v svoji vlogi srečuje Scarlett, saj so jim prisotnost kamere razkrili šele naknadno. Dejanski doprinos slednjega je vprašljiv, kljub temu pa je potrebno priznati, da režiser s pomočjo povezovanja tovrstnih elementov zgradi kvalitetno, interpretativno odprto in atmosferično močno, vase srkajočo celoto. Gledalca pusti pod vtisom videnega še lep čas po ogledu, obenem pa ga s čudovito in na trenutke bizarno vizualizacijo, podprto z izjemno vzdušno zvočno podlago (Mica Levi) vabi v ponoven ogled in nadaljnje vsebinsko raziskovanje.

Undertheskin-5

Morda se bo kdo spraševal, zakaj ravno Škotska? Roko na srce je na to vprašanje težko odgovoriti z gotovostjo. Verjetno ni posebno tehtnega razloga. Res pa je, da je »hladna« lepota in nekakšna neotipljiva skrivnostnost škotske pokrajine pravzaprav posrečeno primeren dogajalni prostor. Služi golemu estetskemu vidiku, in tudi kot očiten kontrast mnogokrat kruti človeški naravi. S tega vidika smo priča nekaj šokantnim prizorom. Ali jih bo gledalec ocenil zgolj kot poceni šok efekt je odvisno od njega samega. Na mizi ali pod njo je prevprašanje o družbeni apatičnosti, introvertiranosti, notranji in zunanji lepoti, neobčutljivosti na nasilje, prehrambeni industriji itd. Vendar je v skladu z nenehnim kontrastiranjem prisotnih poleg negativnih tudi veliko pozitivnih realnosti človeške družbe, kot npr. ljubezen, skrb in pomoč, žrtvovanje in usmiljenje. Dalje se lahko že globoko v sferi filozofskega diskurza dotaknemo (i)racionalnosti naših dejanj in netrajnega zadovoljevanja površinskih gonskih potreb. Ali smo zares razumska bitja ali le sužnji svojih vzgibov? V idejni raznovrstnosti filma pa lahko najdemo tudi redek očitek, saj je idejna komponenta filma na trenutke že malce preveč razpršena, posledično še tako pozoren gledalec vsebini včasih težko sledi. Film tako nekje na polovici izgubi nekaj momenta, vendar se nekako odkupi, saj poleg odpiranja vprašanj ponudi tudi nekaj možnih rešitev. Ena izmed teh je, da naj se tehnološko napredni, a civilizacijsko zaostali človek vrne in ponovno vzpostavi stik z naravo.

Undertheskin-6

Scarlett Johansson boste videli v eni izmed njenih najboljših vlog. To gre pripisati delno njenemu igralskemu talentu, nikakor pa ne gre zanemariti občutka, da gre za eno izmed tistih vlog, ki je igralcu ali igralki enostavno pisana na kožo. Nekaj klikne in naj se po videnem še tako zelo kihotsko naprezaš, da bi v glavi presodil, ali bi bila katera izmed drugih kandidatk boljša v vlogi, si tega enostavno ne moreš predstavljati. Da, Johanssonova dvigne končni izdelek s svojim nihanjem med človeškostjo in čustveno odsotnim stanjem na še višjo raven. S pomočjo njene izvrstno realizirane vloge opazovalke tudi sami z nekakšne objektivne distance preučujemo človeka, torej sami sebe. Omeniti je potrebno tudi kamero, ki je eden izmed gonilnih elementov filma, saj režiser s pomočjo skrbno premišljenih kadrov resnično izkoristi njeno pripovedno moč. Filmarska drznost, vsebinska globina, simbioza naturalističnih posnetkov in nadrealistične podlage ter estetska zaokroženost tvorijo popotovanje, ki ponuja toliko miselne hrane, kolikor je pustimo naši domišljiji prežvečiti in kolikor je je naš razum sposoben prebaviti.

IMDb

Lebinger

Joe (2013)

30 Jun

Če vzamemo dramo Mud in glavnega igralca zamenjamo z Nicolasom Cageom, dobimo režiserski izdelek Davida Gordona Greena (Pineapple Express, Prince Avalanche) z naslovom Joe. No, ni tako enostavno, res pa je, da zaznamo nemalo vzporednic in podobnosti, vključno s stranskim igralcem Tyejem Sheridanom, ki je očitno na dobri poti do svetovne prepoznavnosti. Fant je že v uvodnih treh celovečercih imel čast zaigrati ob boku nekaterih največjih filmskih imen, kot je Brad Pitt v Mallickovem The Tree of Life. Nicolas na drugi strani je nekako le uspel zatavati tja, kamor mu ni uspelo v preteklih letih – našel je kvaliteten scenarij in vlogo, ki je dejansko primerna njegovim letom in igralskim zmožnostim.

still-of-nicolas-cage-and-tye-sheridan-in-joe-(2013)

Intenzivna, pogosto brutalnega nasilja polna zgodba, ki temelji na romanu pisatelja Larryja Browna, prikaže bivšega kaznjenca z imenom Joe, ki kljub vsem možnostim postane vzornik 15-letnemu fantu, ki predstavlja njegovo pot do odrešitve.

JOEHR6V mrkem Teksaškem mestecu Joe vodi skupino drvarjev, ki s pomočjo uničujočih kemikalij uničujejo drevesa, da so ta lahko nadomeščena z novimi. Delo je naporno in nehvaležno, kar pa ne ovira nadobudnega Garyja. Ta prihaja iz revne družine z nasilnim, nenehno zapitim očetom, zato edino uteho najde v prijateljstvu z Joejem. Ko se v sliko prikrade njegov stari sovražnik, ki pride iskat maščevanje, se mora Joe ponovo soočiti s svojo vse bolj vidno nasilno naravo.

JOEHR15Kvaliteta, ki najbolj odlikuje filmsko izkušnjo Joe, je realističen, slikovit in nazoren svet, v katerega je postavljena. Neizobraženo in v brezup vrženo prebivalstvo se prebija iz dneva v dan, kakor ve in zna. Režiser Green je šel celo tako daleč, da je za vlogo očeta Garyja dejansko najel lokalnega brezdomca. Ta je filmu pridodal tisti potrebni surovi občutek, a je na žalost ne dolgo po koncu snemanja umrl na ulicah Austina.

JOEHR18

Relativno počasen in umirjen ton filma, ki hkrati seveda pridrži ogledalo tamkajšnjemu življenju, pa je tudi njegova največja ovira, saj scenarij enostavno spodleti v dramatičnosti in nepričakovanosti. Dogajanje je linearno in gledalcu ne ponudi miselnega napora. Če seveda odštejemo nekaj morda že kar nepotrebnih prizorov nasilja, ki ameriški Jug ponovno predstavijo kot primitiven, mizeren svet, poln alkohola, drog in smrti.

JOEHR10

Ena od tematik je zagotovo dvojnost. Prečudovita okolica, a hkrati kruto življenje. Gary hkrati ljubi in prezira svojo družino. Njegov oče je vse prej kot ljubeč ali željan spremembe v svojem življenju, hkrati pa od bližnjih zahteva empatijo in spoštovanje. Joe je neodgovoren, a pošten in goreč delavec. Zmožen je neopisljivega nasilja, po drugi strani pa je nadvse dobronameren. Lahko eno odtehta drugo? Resda ima Joe dobro srce, a živi življenje, polno jeze in nasilja. Njegovi izbruhi in preziranje zakonov ter omejitev ga nenehno spravljajo v težave. Gledalec skorajda dobi občutek, da si Joe (za razliko od Garyja) ne želi boljšega življenja, misleč da si ga glede na pretekla ravnanja niti ne zasluži. Zdaj prestaja svojo kazen. Tako glavna oseba postane Gary, ne Joe. Fant se nahaja v obdobju svojega življenja, ki ga bo oblikovalo. Kakšen vpliv ima nanj očetovo nasilje? Dejstvo, da se skuša izogniti očetovim stopinjam, nam pokaže njegovo notranjo moč ter željo po boljšem življenju. To v njem vidi tudi Joe. Še več, v njem vidi mlado verzijo sebe. Če bi imel ob sebi nekoga, ki bi ga vodil, bi se njegovo življenje odvilo drugače?

IMDb

G. Jerman

Non-Stop (2014)

14 May

Akcijski film z Liamom Neesonom v glavni vlogi. Za ogled francosko-ameriškega celovečerca režiserja Jaumea Collet-Serraja (Orphan, Unknown) Non-Stop ne potrebujete vedeti ničesar drugega. 61-letni Američan, ki si je danes globalno prepoznavno ime zgradil s historičnimi dramami, kot so The Mission, Schindler’s List, Michael Collins in Les Misérables, mora biti previden, kajti svojo filmsko jesen se je očitno odločil nameniti tretjerazrednemu žanru. Clash of Titans, The A-Team, Unknown, Battleship, The Grey, Taken, itd. Seznam je enostavno predolg in za igralca njegovega kova neprimeren.

non_stop_2014-1920x1080

Deset tisoč metrov nad Atlantikov na letalu proti Londonu zvezni agent Bill Marks, dodeljen za varnost potnikov, po zavarovani liniji prejme skrb vzbujajoče sporočilo. Če ugrabitelju na račun ne nakaže 150 milijonov ameriških dolarjev, bo vsakih 20 minut umrl eden izmed potnikov na letalu. Kdo je nedolžen? Kdo pošilja sporočila? Kdo bo umrl naslednji?

non-stop-liam-neeson-1

Vem, zadeva zveni prežvečeno, toda v resnici Non-Stop dejansko predstavlja nonstop akcijo, nonstop miselne igrice in nonstop zabavo. »Sit back, relax, and enjoy the ride,« izreče eden izmed potnikov, kar je pravzaprav popoln opis filma, ki je od kritikov prejel precej mešane odzive. In to upravičeno, saj vsebuje kar kopico scenarističnih nesmislov in pretiravanj, klišejsko moralistično predavanje, splet ciničnih enovrstičnic in romantični zaplet.

non-stop-nate-parker-julianne-moore

Scenarij je spodobno inteligenten, da nas pusti v ugibanju in teoretiziranju, kdo bi lahko bil morilec, ne manjka pa tudi preobratov in zapletov. Ti bolj kot ne škodijo filmski celoti, a vseeno poskrbijo za razburljivo vožnjo. Reakcije in dejanja glavnih akterjev so v veliki meri razumevajoča, smiselna in pričakovana. Težavna je predvsem druga polovica sicer 1 uro in 46 minut dolgega poleta, ki s CGI spektaklom in posiljenim razodetjem motivov glavnega junaka dodobra podre do tedaj zgrajeno.

Film Title: Non-Stop

Podzgodbe o njegovi hčerki, težavah v življenju in utapljanju skrbi v alkoholu so vpeljane amatersko. Ustvarjalci več kot očitno niso vedeli, kako liku dodati še kako potrebno globino, zato je vse skupaj nametano na sam začetek filma v treh kratkih prizorih, ki s svojo očitnostjo kar kričijo na gledalce in hkrati podcenjujejo njihov inteligenčni kvocient.

Film Title: Non-Stop

Kar se tiče igralske zasedbe, imam tri pripombe. Prvič, prispevek Julianne Moore je sila nadomestljiv. Eno veliko ime je dovolj za Non-Stop. Drugič, zakaj v brezpomenski stranski vlogi vidimo novopečeno oskarjevko Lupito Nyong’o? Zato, ker tja spada. Ne trdim, da si nagrade ni zaslužila, toda punca ni prav noben igralski presežek. Tretjič, ko imaš na eni strani Liama Nessona, si ta zasluži karakterno sebi doraslega nasprotnika. Ni ga heroja brez podleža.

Photography By Myles Aronowitz

Sedaj pa k pozitivnim aspektom. Glede na enovit prostor dogajanja je ustvarjalce čakala kar težka naloga, kako obdržati pozornost gledalcev. Pri tem jim je pomagala pretkana vpeljava grafične podobe sporočil ugrabitelja, iznajdljivo delo kamere, ki skorajda ne ponudi dveh enakih kadrov in glasbena spremljava, ki dodobra podpre videno na platnu, a hkrati ne skače v ospredje s pretirano melodramatično orkestralno skladbo.

Liam-Neeson-Non-Stop1

Najboljša kvaliteta filma Non-Stop je njegova kratkočastnost in brezskrbnost. Resda ne bo ostal z vami še mesece po ogledu, je pa zato prava izbira za preživljanje časa ob slabem vremenu. In čeravno v svojem trupu letala napravi kar nekaj scenarističnih lukenj, na koncu vendarle varno pristane. No, pa sem izdal.

IMDb

G. Jerman

[Pozor, hud prizor] – There Will Be Blood (2007)

3 May

Otrok režiserja Paula Thomasa Andersona, There Will Be Blood, sledi vzponu in padcu Daniela Plainviewa, karizmatičnega in neusmiljenega iskalca nafte. Željan moči in vpliva, si Daniel podredi vse, ki mu stojijo na poti do uspeha. S pomočjo posvojenega sina, do katerega neki trenutek kaže pretirano ljubezen, naslednji pa brutalen prezir, skuša ohraniti podobo družinskega človeka, a se kaj kmalu pokaže njegov pravi obraz, ki ga na koncu odtuji od prav vseh ljudi okoli njega. Ko izve za z nafto bogato, a poceni območje v Kaliforniji, začne tamkajšnje prebivalce izkoriščati in z njimi manipulirati v prodajo ozemlja. Še največ težav mu povzroča mladi nadobudni »prerok« Eli, a Daniel je za končni cilj pripravljen prestati marsikatero ponižanje …

There Will Be Blood screen5Skozi celoten film spremljamo metaforo “nafta je kri”, iz česar izvira tudi sam naslov. In za uspeh Daniela Plainviewa je bilo prelito ogromno krvi, tako ali drugače. Njegovo v norost sprevrženo potovanje se loti tudi krščanstva, ki ga predstavlja Eli, in kapitalizma, katerega utelešenje je Daniel. Kaj se zgodi, ko ta dva trčita?

crop-there-will-be-blood-747191445

Prizor je močan predvsem zaradi predstav igralskih umetnikov Daniela Day-Lewisa in Paula Dana. V mnogih pogledih podobna si karakterja se spustita v psihološko bitko, iz katere živ lahko pride le posameznik. In da bi Daniel dokončno prepričal vaščane v dobrobit njegovega prihoda, mu ne preostane drugega, kot da poklekne pred »Bogom«.

There Will Be Blood_4

Eli se v vlogi znajde odlično in nemudoma začne provocirati Daniela, saj se dobro zaveda, da je ta v njegovi nemilosti. Pogled antijunaka, ko mu Eli omeni zapustitev otroka, je pogled čistega besa in norosti Daniela. Seveda ni v stvari njegova ljubezen do sina, saj ga je Daniel maloprej brezkompromisno pustil samega na vlaku na poti v neznano, temveč moralni poraz proti svojemu največjemu tekmecu. In najbolj grozljivo je prav dejstvo, da se je Daniel uspel zadržati in se popolnoma podrediti. Njegov boj bo prišel kasneje. In ta boj bo krvav.

Mnogo filmov, sploh dobro sprejetih, ima enega ali več prepoznavnih prizorov, ki se nam iz takšnega ali drugačnega razloga vtisnejo v spomin: nas raznežijo, šokirajo, nasmejejo ali pa nas navdušijo iz povsem drugega razloga. In čeravno bo gledalec največ takšnih prizorov našel med bolj znanimi oz. čislanimi filmi, se bomo tu spomnili tudi prizorov iz nekoliko manj izpostavljenih filmov, ki pa se jih splača pogledati že zaradi enega samcatega prizora, ki je enostavno dober!

G. Jerman

Noah (2014)

27 Apr

Darren Aronofsky, eden poslednjih umetnikov na področju filmske režije, je tokrat z apokaliptično biblijsko pripovedko Noah udaril mimo. Seveda za svoje standarde, ki jih je postavil s presežki Pi, Requiem for a Dream, The Fountain, The Wrestler in Black Swan. A tudi njegov bržkone najslabši in najbolj nepotreben projekt je boljši kot večina drugih ter še vedno vreden pozornosti.

Noah%202014%20Wallpaper

Noah je temačnih in v dobrem smislu morečih 140 filmskih minut, prepredenih s stripovsko umetnimi prizori mavric in živali ter abstraktnimi podobami narave. Vseeno pa stori zelo malo, da bi se priljubil katerikoli starostni ciljni skupini. Film o človeku, izbranem s strani Stvaritelja, da reši nedolžne pred apokaliptično poplavo, ki bo človeštvo oprala njegovih grehov, seveda ni natančen povzetek vsem nam znane zgodbe, a vseeno ohrani dovolj skupnih točk, da zadosti naslovu filma. To pa je hkrati tudi njegova poguba.

Nova mapa

Težava ni v igralcih (blesti Russell Crowe), kinematografiji (montaža kreacije življenja je osupljiva), vizualnih efektih (uničujoča sila poplave) ali celo glasbeni podlagi (Clint Mansell), trn v peti je neprepričljiv in neroden PG-13 scenarij, ki se nagiba med akcijo, filozofsko dramo in psihološkim trilerjem. Več je tokrat manj. Edina možnost za uspeh Noaha, kateremu podobnim filmom se mora Aronofsky od sedaj naprej čimbolj izogibati, leži v surovo realističnem prikazu napisanega in njegovi distanci od posvetnega pritona.

NOAH

Pa pustimo krščanstvo za trenutek ob strani, govorimo le o filmu, ki dejansko svojo refleksijo bolj usmerja v človeka kot nebesno entiteto. Ne smemo pozabiti, da konec ne pomeni srečnega življenja družine, kar jasno ne pride do izraza, saj je celotna pozornost usmerjena v morilski pohod Noaha in njegovo moralno spreobrnitev, in ne v dejstvo, da je svet okoli njih pod vodo. Človeška umazanija je očiščena in Koncu sledi nov začetek.

8768i567

Russell Crowe zgledno upodobi naslovno vlogo človeka, ki je rešil svet in ga hkrati pustil umreti. Noah s strani Vsemogočnega ni bil izbran samo zato, ker bi bil pravičen in dober, izbran je bil, ker bo opravil svojo nalogo. Ne glede na vse. Je človek z vsemi sedmimi smrtnimi grehi, ki le sledi Božjemu glasu. Vse ostalo je nepomembno, vključujoče z njegovo družino.

NOAH

Ti so za razliko popolnoma podrejeni zemeljskim pregreham. Žena Naameh (Jennifer Connelly) je vse bolj zaskrbljena nad ravnanjem svojega moža in je željna njegove ljubezni, sin Shem (Douglas Booth) si želi otroka z jalovo Ilo (Emma Watson), drugi sin Ham (Logan Lerman) pa srčno želi najti dekle, preden bo prepozno. Predvsem slednji vidik zgodbe je sila bizaren in nepotreben. Ko govorimo o odvečnem, Anthony Hopkins, čeprav odličen igralec, nima kaj iskati v tem filmu.

NOAH

Korupcija človeka je prikazana skozi oči samooklicanega kralja Tubala-Caina (Ray Winstone), ki hoče s svojo vojsko zavzeti barko in s tem filmu vsiliti klišejski akcijski element. Čeprav si gledalec želi njegovo smrt, se zaveda, da predstavlja prav človeško raso. »Am I not man? Am I not made in Your image?« se sprašuje tekom celovečerca, kar vzbudi zanimivo razpravo. Če smo vsi narejeni po Njegovi podobi, zakaj je prišlo do tega? Zakaj smo zabredli tako globoko, da je bila edina možna rešitev svetovni genocid? Mar ni bilo vse to zapisano v Božjem načrtu?

IMDb

G. Jerman

Snowpiercer (2013)

10 Apr

V prihodnosti, ko spodleteli eksperiment, ki naj bi rešil problem globalnega segrevanja, pobije večino zemeljske populacije, se na nezaustavljivem vlaku Snowpiercer vzpostavi razredna družba, nad katero fizično in psihološko represijo izvajajo skrivnostni vrhovni vodja Wilford in njegovi pomočniki.

Snowpiercer_Movie_Wallpapers_7_lhlkx

Južnokorejska znanstvena fantastika režiserja Bonga Joon-hoja (Madeo, Gwoemul, Salinui chueok), temelji na romanu Le Transperceneige avtorjev Jacquesa Loba, Benjamina Legrand in Jean-Marca Rochettea.

Mnogo azijskih celovečercev, ki se jim je v zadnjih letih uspelo prebiti na evropsko tržišče, je zaznamovanih z nasiljem. Snowpiercer ni nič drugačen, toda njegova posebnost leži v primesi satirične komedije in družbenopolitičnih referencah, ki pa na žalost ne zajamejo koherentnega sporočila.

Snowpiercer_Movie_Wallpapers_4_kbybs_1920x1200

»All past revolutions failed because they didn’t take the engine — now we’ll take the engine,« izreče vodja upora in ne moremo si pomagati, ne da bi pomislili na sodobne državne politične proteste in njihovo delovanje. Potovanje upornikov skozi vlak in odkrivanje bizarnih soban ter ljudi bržkone spominja Dantejevo Božansko komedijo, le da pot ne vodi v raj, temveč je celoten vlak prikazan kot devet peklenskih krogov, po katerih so razporejeni grešniki od blažjih k hujšim. Alegorični in metaforični aspekt videnega pa je tudi najboljši del filma, saj poleg nakazanih smernic o totalitarizmu, nadzoru in politični nadvladi ponudi bore malo.

Snowpiercer_Movie_Wallpapers_2_rzpzx_1920x1200

V poskusu, da bi Snowpiercer izrazil omenjeno višjo idejo in pomen, trpita tako narativni potek dogodkov kot tudi gradnja osebnosti likov in posledično razlaga njihovih dejanj ter značilnosti. Ljudje 17 let ujeti v nemogočih razmerah na nezaustavljivem vlaku, ki potuje preko vseh kontinentov? Samoregulacija populacije dosežena z izzvanim uporom in masivnim pobojem? Zakaj bi hoteli uničiti motor vlaka, ko pa jih ta ohranja pri življenju? Strelski obračun med več sto metri oddaljenimi vagoni? Seznam gre v nedogled.

Snowpiercer_Movie_Wallpapers_3_khbdq_1920x1200

Po drugi strani pa prav ti »kaj za vraga« trenutki poskrbijo za razburljivo vožnjo, katere cilj je nepoznan. Kot kaže ga poznal ni tudi režiser, saj je zgodba raztresena vsepovsod. Od dokaj nevpadaljivega uvoda, kjer film še nekako ostane na tirnicah običajne cineastične strukture, do izredno dolgočasnega osrednjega dela in akcije prepolnega zaključka, ko vlak dokončno iztiri in uniči vse pred seboj.

Snowpiercer_Movie_Wallpapers_5_qlnvz_1920x1200

Kaj reči o igralcih? Chris Evans je brezizrazen kot povsod drugje, kjer je nastopil; Jamie Bell dokaže, da še ni dorasel glavnim vlogam; Tilda Swinton je s svojim bizarnim izgledom pretirana in nadležna; John Hurt in Ed Harris pa ponovita predstavi iz filmov Midnight Express (1978) in The Truman Show (1998).

Snowpiercer_Movie_Wallpapers_6_potgd_1920x1200

Nikakor ne moremo reči, da je Snowpiercer nekvaliteten film, ni pa za vsak okus. Za njegove nejasnosti se lahko v veliki meri zahvalimo tudi Harveyju Weinsteinu (The Weinstein Company), ki je bojda izrezal kar do dvajset minut video gradiva, ki bi po mnenju ustvarjalcev dodobra razjasnile dogajanje. Priporočam vam, da v ogled krenite z nizkimi pričakovanji, pa boste morda v njem vseeno našli zadovoljstvo. Toda na koncu dneva je Snowpiercer intelektualno in vizualno pretenciozno delo, ki skuša preveč, pove pa premalo.

IMDb

G. Jerman